NaslovnicaPredstavitev podjetjaZgodovina podjetja

Zgodovina podjetja

Na stotine kilometrov daleč je človek mogel priti, na stotine dni prehoditi ali prepluti, znal je preživeti vse muhaste pasti, ki mu jih je nastavljala narava, če je le dobil to osnovno sredstvo za preživetje – vodo.



Ob vodi je postavljal svoja bivališča, ob vodi je gnal svojo čredo, ob vodi so nastajala najboljša in najbolj rodovitna polja. Ob sotočju rek so zrasla velika mesta, so rasle delavnice, tovarne, je začenjalo blagostanje. In svet brez vode ni bil zanimiv, je bila divjina, ki je privlačevala le popotnika, željnega avantur ali tiste, ki so si za smisel življenja zastavili odkrivanje novih ozemelj in prostora.

Kras je taka pokrajina, ki ji narava ni dala dovolj tekočih voda – pravzaprav površinskih voda tu sploh ni. Kraševec je bil znan prebivalec pokrajine, ki je stoletja in stoletja veljala za pokrajino, kjer ni vode.

Čeprav leži pokrajina ob samem morju in so padavine pogoste, pa le-te pridejo nenadoma, voda se kot »iz škafa« zlije na pokrajino in že po nekaj urah ponikne skozi apnenčasta tla. Površina se kmalu osuši, saj je prepuščena vetrovom, kar je še posebej veljalo za preteklost, ko pokrajina še ni bila tako poraščena kot je danes. Pravijo, da je bilo nekoč, v davnini drugače, da je bil Kras popolnoma zarasel s hrasti, ki da so skrbeli, da je bilo zemlje dovolj. Bližina morja pa je vplivala na to, da so hrasti postali tržno blago.

Pravijo tudi, da so Benetke zrasle na pilotih iz kraških hrastov. Kakor hitro pa hrastov ni bilo več, so pokrajino zajeli močni vetrovi: v enaki meri severni – burja, kot južni »mornik ali jugo«, ki so odnašali zemljo in rastlinju niso dovoljevali, da bi se razraslo. Vse bolj so iz zemlje začele štrleti skale in le v vrtačah se je še kopičila zemlja. Kraševci so začeli ograjevati koščke površin z ogradami iz kamenja in tako vsaj malo zaustavili odpihovanje zemlje.

Pomanjkanje vode zlasti v poletnem času, ko je bilo sušno obdobje dolgo, ko se živina niti ni mogla pasti na tenkem sloju trave, ki je postajala ožgana, rumena in brez kapljice soka, ko vode ni bilo dovolj niti za napolnitev lonca, je Kraševce prisililo neprestano misliti, kako si zagotoviti to dragoceno tekočino, kako jo imeti vedno v zadostni meri? To je bilo vprašanje, ki je težilo naše prednike že pred mnogimi stoletji. Začeli so nastajati prvi vodovodni objekti. Od najpreprostejše jamice, v katero se je stekala voda ob nalivih, do velikih naprav, ki so jih zgradili, da bi se voda pretakala v kraje, kjer jo je primanjkovalo in kjer je bila potrebna.

Kras sicer dobro namakajo meteorne vode. Propustna, apnenčasta tla pa so meteorno vodo posrkala kot spužva. Le tu in tam so ilovnate plasti vodo zadržale toliko, da so živali dobile prepotrebno količino vode za življenje.

Prav tako tudi človek. Ta je v kamnitih škrapljah in vdolbinah našel vodo, enako v bolj plitvih in bolj dostopnih jamah, da pa bi se preživel, je začel ob vznožju gričev in vzpetin graditi zbiralnike za vodo.

Najprej se je to kazalo v izdelavi kalov. Kal je v bistvu vodni zbiralnik. Lahko je nastal po naravni poti ali je bil zgrajen umetno. Navadno je bil kal ob vznožju kakega grička ali vsaj vzpetinice, da se je ob deževju nabrala voda. Kasneje so ljudje temu naravnemu zbiralniku še »pomagali« tako, da so ga po možnosti poglobili in ga z ilovico zadelali, da bi voda kar najdlje časa ostala v njem. Kali so v glavnem služili za napajanje živine in le nekateri so bili primerni tudi za uporabo vode za pitje in kuhanje. Če so na plast gline postavljali lepo oblikovane in tesno se prilegajoče kamne so to zmogli, kajti voda je v takem kalu ostajala čista tudi takrat, ko je močno deževalo in vode nisi mogle skaliti tudi številne živali, ki so prišle k napajališču. Tak kal je bilo mogoče tudi hitro in dobro očistiti. Sicer pa si v preteklosti niso dosti belili glave s tem, kje so vodo dobili – važno je bilo, da je sploh bila.
 

Marsikatera vas se še danes ponaša z lepim vaškim kalom, ki je v bistvu sestavljen iz dveh delov: prvi del je zbiralnik vode, ki je zgrajen nekoliko više in se vanj zbira voda z brežine in iz katerega vodi sifon, ki spušča vodo v posebno oblikovano korito, kjer lahko pije živina. Največkrat je bil v vodnem prehodu filter, ki je vodo čistil. Prav tak kal je imela Sežana na koncu Vasi. Danes ta objekt ne služi več svojemu namenu, saj goveda ni več. Še pred petdesetimi leti pa je bil dragocen del skupnega vaškega bogastva. Bil je dobro vzdrževan, je pa res, da je služil le za napajanje živine. Ob večerih je bilo tam prav zabavno, saj so se ob kalu srečevali pastirji in drugi ljudje s tistega konca Sežane.
Seveda so tudi na drugem koncu Sežane, v Gradišču, imeli svoj kal ali napajališče, le da ni bil tako lepo izdelan kot v Vasi. To je bila velika luža za takratno gostilno Malalan. Ob kalu je bila tudi štirna, iz katere so krajani lahko črpali vodo za pitje in kuho.

Sežanci so izkoristili vrtačo pod Planino, kjer se je nabirala voda in tja hodili ponjo. Čeprav visoko nad Vasjo, pa je bilo to naravno zajetje zelo pomembno, ko je v domačih zbiralnikih zmanjkalo vode. Še više nad tem zajetjem, vendar bolj proti Sedovniku je bilo še manjše zajetje, ki je imelo le malo vode, vendar je v sušnem obdobju prišlo kar prav.

Na tem mestu so nemški vojaki v drugi svetovni vojni ustrelili pet talcev.

Vendar je bil največji kal ali zbiralnik vode »Fontalon« sredi med Vasjo in Gradiščem, kjer so se sekale poti v vse smeri. Fontalon je premogel veliko vode, ki se je stekala s Tabora in Male in Velike Planine in je bil napajališče za vse popotne furmane in njihove živali in za živali, ki so jih prignali v prodajo na velike sejme, ki so bili v Sežani. Še en velik kal je bil v Vasi in to na Vidmašču, kjer se je spet sekalo nekaj poti. Kasneje tam ni bilo več kala, ker so ga poglobili in napravili velik vaški vodnjak. Kal je bil tudi na »Lužešču«, prostoru, ki je služil kot sejmišče in je bil tam, kjer stoji danes poslopje sodišča.

Kraševci pa so se lotili graditi večje zbiralnike vode, ki so jo uporabljali za pitje. Take zbiralnike so vklesali v skalo ali našli kako naravno vdolbino, ki so jo primerno oblikovali, jo obložili z ilovico, ki je nepropustna in na to podlago resnično gradili s primerno klesanim kamnom zbiralnik, vodnjak – štirno – kot smo temu rekli na Krasu. Več takih štirn ali kapnic je kdo imel, več je bilo možnosti za preživetje. Zato si je štirno hotela zgraditi vsaka hiša. Toda to je bilo drago in mučno početje.

Ker si vsakdo ni mogel privoščiti lastne družinske štirne, so vasi poznale vaške vodnjake, ki so služili vsem vaščanom, zlasti pa tistim, ki so bili revni.

Ni nam znano, da bi v času Rimljanov bilo tukaj kaj drugače, čeprav smo še v sami Sežani našli kamnite cevi, po katerih je tekla voda. Ob gradnji novega dela občinske stavbe v Sežani, ob cesti, ki pelje proti pokopališču, so ob buldožiranju kopanju naleteli na približno meter dolge in do petindvajset centimetrov široke in visoke kamnite cevi, ki so bile v sredini izvotljene. Nekaj teh cevi se še nahaja v Štanjelu.

Zelo staro zajetje je bila »stara štirna« ali »štirna pod Ostrim vrhom«, ob bivši sežanski smodnišnici nad cesto, ki pelje proti Lipici. Sežanci so tu izkoristili kraški dol, ki se valovito spušča vse niže in ima precej ilovnate podlage. Tu so »začetek« ali vrh dola, ki vodi nekako od vzhoda proti severozahodu navpično izkopali in nato zazidali z navadnim suhim zidom, da bi voda ob nalivu ne odnašala prsti v zajetje. Štirno pod Ostrim vrhom so uporabljali le ob največji suši, saj je nekaj kilometrov oddaljena od središča Sežane.
Druga, precej lepše izdelana, je bila »nova štirna«, zgrajena blizu poti proti Bazovici, vendar tudi na stari poti proti Orleku. Je okrogle oblike, s premerom okoli osem do deset metrov. Obdana je s kamni, ki se dobro prilegajo in so položeni na ilovnato podlago. Tudi kamnite stopnice so vodile vanjo in so še danes zelo dobro ohranjene. Objekt je sicer zapuščen, vendar še vedno v dobrem stanju, saj je le na enem mestu zid porušen. Ob poti, ki je peljala mimo in tik ob štirni stoji kamen, na katerem je vklesano:

1 8 2 2
N O V A S T E R N A
S E S A N A
O R L E K

Pri drugi številki je kamen tako nesrečno odlomljen, da ni razvidno ali gre za številko osem ali morebiti celo za številko šest.

V Sežano je prihajalo dnevno veliko število furmanov in živali, zato je moralo biti na razpolago vedno dovolj vode. Zato je skrb Sežancev veljala izgradnji »pravih« vodnjakov – štirn. V začetku so bile te štirne res vezane na brežine ali kako manjšo vzpetino, kmalu pa so posamezniki začeli ob hišah kopati večje jame in vanje po lesenih in kasneje tudi po kamnitih žlebovih usmerili meteorno vodo. Ko so strehe začeli pokrivati z opečnatimi korci, se je površina strehe povečala, s tem pa se je povečala tudi količina vode, ki so jo nalovili in jo po žlebovih speljali v štirne. Pri večurnem nalivu je bila štirna zagotovo polna. Ker je bilo vdolbin pri hišah bolj malo, so morali štirno delati v potu svojega obraza. Prijeti so morali za težka kladiva - macole in z njimi udarjati po železnih »špicah« ter tako polagoma krušiti včasih prav izjemno trdo sivo skalo. Trud pa se je v vsakem primeru splačal, ker je bila voda poslej doma. Seveda so si domače štirne, tudi po več, lahko privoščili le bogatejši. Reveži so imeli na razpolago ali dnino za vodo ali kasneje možnost črpanja – »kalanja« vode iz vaških vodnjakov. Včasih je vode tudi tam zmanjkalo in, da si pri bogatinu dobil to dragoceno tekočino, si moral trdo delati.
Marsikatera procesija je bila v sušnem vremenu namenjena prošnji za dež.

Slikar Lojze Spacal je dejal, da so visoki zidovi okrog »borjačev« - kraških dvorišč, bili zidani ne samo zaradi burje, temveč tudi zato, da bi preprečili krajo vode iz vodnjakov.
Kolikšna je bila odvisnost od vode, nam pričajo prelepo izdelane »šape« vodnjakov, štirn. Iz kamna izklesane stranice vodnjaka, na katerem je bil navadno še lesen ali železen pokrov, marsikateri vodnjak pa je imel tudi vitel za lažje dvigovanje vode. Šapa je bila ravna ali pa trebušasto oblikovana, na eni ali dveh straneh je bilo kako znamenje, bodisi IHS napis in letnica izdelave, navadno tudi začetnici imena in priimka lastnika ter leto izdelave.

Hiše bogatinov so imele po več vodnjakov, tudi večje gostilne.
Zanimiv je vodnjak v parku v Starem gradu, kjer ima kamnita šapa vklesan grb grofovske rodbine Petačev z značilnimi sedmimi žeblji ali novci na ščitu, ki je pravo nasprotje prelepo oblikovanemu vodnjaku, ki stoji sredi dvorišča Starega gradu, vendar je ta sedaj že »oskubljen«, saj mu manjkata vitel in baročno izdelan železni nosilec.

Iz leta 1875 je zanimiv vodnjak v Gradišču pod Taborom. Graditelji so tu uporabili kar naravno jamo, jo primerno zadelali in vodnjak je bil »zgrajen«. Jama-vodnjak ima dva prekata in tudi dve šapi. Med obema šapama je sezidana utica, v kateri je bila železna ročica, s katero so ročno črpali vodo za pitje in kuho.

Podoben vodnjak je bil tudi v Vasi na Vidmašču. Vaščani so tu ubrali drugo pot. Na mestu, kjer je bil kal, so sezidali velik zbiralnik, ki je na vrhu imel šapo, ob strani pa zidano utico, v kateri je bila kot v Gradišču železna ročica, s katero so črpali vodo za pitje. Iz vodnjakove šape pa so vodo »kalali«, kar pomeni, da so »kalavnik« - vedro spustili v vodo in ga polnega dvigovali – kalali. S tem so pridobili na času, saj so bila vedra velika, šapa tudi in je lahko dvigovalo vodo po več ljudi hkrati.

Posebno zanimivost predstavlja Polleyev stolp v Sežani. To je objekt, ki je pod zemljo v bistvu vodnjak, ki je nosil prav tolikšno količino vode kot je nosil vidni del nad zemljo žita oziroma krme, saj je bil to silos. Polleyev stolp je tehnični spomenik in je vezan na čas, ko se zgradili južno železnico.

Torej je bil boj Kraševcev za vodo stalno v ospredju. Vedno je bilo tako, da vodo rabimo najbolj takrat, ko jo je najmanj in, ker je predstavljalo pomanjkanje vode največji problem, so naši predniki denar iz cesarske blagajne, namenjen izboljšanju cest in podobnim delom, porabili za gradnjo velikih ali vsaj večjih vaških vodnjakov - vaških štirn.

V svojih prošnjah Okrajnemu glavarstvu v Sežani – v okviru Poknežene grofije Goriške in Gradiš-čanske, so krajani natančno navajali število prebivalcev kraja ali krajev, ki jih bo javni vodnjak napajal, dalje so predvsem podčrtali število konj, ki »da so v primeru vojne koj pripravljeni«, natančno navedli število goveje živine in drobnice, kar vse naj bi imelo odločno vlogo pri pridobitvi sredstev iz razpisa.

Na območju današnje sežanske občine so se gradnje vaških vodnjakov kar sledile. V Povirju so 1881. leta vaščani podprli sprejetje načrta za izdelavo vodnjaka. Da so dela tekla počasi, nam zgovorno pove podatek, da je bil rezervoar z napajalnikom zgrajen šele leta 1910. Vendar je bil velik, saj je imel dva hrama s prostornino 250 kubičnih metrov vsak.

Podoben podvig so napravili v Merčah 1891. leta. Ni pa znano, koliko časa je trajala gradnja.

1899 so začeli graditi vodnjak v Grahovem Brdu in, ker niso bili posebej navdušeni nad hitrostjo postopka, so vaščani 1904. leta naslovili prošnjo županstvu, naj vendar pospeši gradnjo vodnjaka.

Ne samo novi objekti, tudi že obstoječi, so delali sive lase krajanom, saj so se Lokavci 1902. obrnili na Okrajno glavarstvo v Sežani s prošnjo, naj vendar kaj ukrene, saj so »menda otroci nekaj podobnega milnici vrgli v napajališče »čisti kal«, ki je bilo do takrat zelo čisto, »in se sedaj nekakšni mehurji delajo. Kaj, če žival ne bo mogla več te vode piti?« Vendar tudi številni vodnjaki niso mogli ublažiti vse večjega pomanjkanja vode. Zlasti se je to začelo odražati v začetku 19. stoletja, ko so pokrajine, ki so imele na razpolago bogate vodne vire, razmeroma hitro napredovale in se razvijale, pokrajine pa, kot je bil Kras, so precej nazadovale. Ob vse večji industrializaciji je bilo jasno, da bo le-ta Kras obšla.

Železnica je bila že ena tistih znanilk nove dobe, ki bi sredi 19. stoletja Kras kmalu zaobšla. In to prav zaradi pomanjkanja vode tako pri gradnji, kot kasneje pri napajanju lokomotiv. Južna železnica, ki je povezovala Dunaj s pristaniščem Trst, je prav po zaslugi bogatega posestnika iz Sežane – Polleya, ki je prepričal inženirja Karla Ghego, stekla skozi Sežano po tako imenovani »kraški varianti«, čeprav so ji mnogi nasprotovali, češ, kje pa bo dobil vodo za delavce in kasneje za napajanje parnih lokomotiv.

Vendar je odločitev padla. Proga je bila zelo zahtevno delo, problem z vodo pa so uspešno rešili z zgraditvijo dveh zbiralnikov pri Gornjih Ležečah in kasneje, ko se je promet po železnici povečal tudi z zgraditvojo železnice proti Puli, z zajetjem reke Reke. Od tod je tekla voda po 38 kilometrov dolgem cevovodu, sestavljenem iz petpalčnih litoželeznih cevi do postaj Divača, Sežana, Prosek in Nabrežina. V neposredni bližini teh krajev so zgradili vodne zbiralnike s po 30.000 kubičnimi čevlji vode. Tem zbiralnikom so ljudje rekli »cesarska štirna«. V bistvu je to velik vodni bazen, okrog katerega je hodna površina, ki jo zaključuje visok zid, ki tvori obok, da je štirna od vseh strani zaprta.

S treh strani se obok strne z ravnim pokončnim zidom, v katerem so železna vrata, ki omogočajo vstop v štirno. Na zunaj izgleda objekt kot majhen griček, na vrhu katerega je bila mala zidana hišica, ki je imela železna polkna, da bi voda dobivala dovolj zraka in bi smeti ne padale v bazen. Taka hišica je še dobro vidna v Divači, medtem ko jo v Sežani ni več. Železnica je v Trst uradno zapeljala 1857. leta in že takrat so na odseku kraške proge od Divače do Proseka porabili po 50.000 kubičnih čevljev vode (1350 m3) dnevno. Ta železniški vodovod je obenem tudi prvi vodovod na Krasu. Vendar je železniški vodovod vodo zagotavljal le železnici oziroma lokomotivam. Zato so Sežanci konec 19. stoletja sami zaprosili za državno podporo in 1898 leta vložili prošnjo za izdelavo vodovoda. 1906. leta je bila izdelana študija o izgradnji 1673 metrov dolgega vodovoda. Na Planini nad Vasjo – delom Sežane – so zgradili rezervoar z 800 kubičnimi metri prostornine. Vodovod naj bi začel obratovati 1911. leta.

Avstrija je poleg tega vodovoda pripeljala vodo na območje večjega dela Krasa v času prve svetovne vojne. Vodovod je bila edina svetla stran vojne vihre na Krasu. Dovažanje vode s cisternami pač ni bilo posebej učinkovito, čeprav jih je bilo ogromno in četudi počnemo Kraševci to še dandanes.

Vojaščina je namreč rabila velike količine vode, zato se je komanda avstrijske vojske odločila za izgradnjo vodovoda. Ta naj bi črpal vodo iz izvira Hubelj pri Ajdovščini, jo pripeljal do Dornberka (60 m nadmorske višine) od tu naprej pa najprej na goriški, potem pa še na komenski Kras. Pod Trsteljem so izdelali rezervoarje na približno 430 nadmorske višine, od koder je voda tekla po enem kraku na goriški Kras do Opatjega sela, drugi krak, ki pelje vodo do Šibelij in Škrbine in naprej v Dutovlje, pa se je tu končal, oziroma se je tu začel manjši krak, ki je mimo Tomaja, Šepulj in Grahovega Brda peljal vodo do Štorij.

Vodovod na kraški planoti se je začenjal na železniški postaji v Dutovljah. Od tu je šel en manjši odcep proti Štorjam, glavnina vodovoda pa je peljala proti Komnu. Seveda avstrijskemu vojaškemu poveljstvu ni bilo do tega, da bi vodo pripeljal Kraševcem, pač pa vojakom, ki so si v neposredni bližini soške fronte celili rane in so bile higienske razmere obupne, pitna voda pa je prišla prav vojskujočim se, zlasti če pomislimo na takratno statično vojskovanje. V Sežani so v bližini želez-niške postaje sredi vojne vihre zgradili dva velika rezervoarja za vodo. To so dovažali z vlaki v cisternah.
Poznavalec vodnih naprav na železnici g. Rustja pravi, da je v Sežano pripeljalo vodo po deset kompozicij vlakov s po šestintridesetimi cisternami.

Poraz avstrijske vojske je pomenil tudi konec graditve vodovodnih krakov in odcepov. Hubeljski vodovod je prevzela italijanska vojaška uprava, ki je sedež vodovoda prestavila v Dornberk. S tem je uvedla novo organizacijo vodovodov po letu 1919, ko je vojaška uprava predala vodovod konzorciju, ki je nastal ob združevanju vasi oziroma občin, ki so bile ob vodovodu in so se združile v Konzorciju Kraškega vodovoda Nanos.

Konzorcij ali po naše družba ali združenje kraškega vodovoda Nanos - Consorzio dell’ Acquedotto carsico Monte Re je imel svoj sedež v Gorici. Za zgornji Kras so ekspozituro postavili v Dutovljah, čeprav je v statutu pisalo, da ima družba sedež v Sežani.

Konzorcij kraškega vodovoda so s podpisi županov ustanovili 10. avgusta 1923 leta. Vodovod je bil medprovincionalnega značaja, saj je segal od tedanje province Trst na provinco Friuli. Namen konzorcija je bila redna oskrba s pitno vodo tistim občanom občin, ki so pristopile h konzorciju.

Te občine so bile: Sežana, Dutovlje, Skopo, Pliskovica, Veliki dol, Brje, Slivno, Mavhnje, Gorjansko, Brestovica, Sela na Krasu, Opatje selo, Vojščica in Komen. Statut je omogočal priključitev tudi drugih občin h konzorciju, v kolikor bi to želele, oziroma bi to omogočale razmere v teh občinah. Vsaka občina je delegirala svojega predstavnika ali delegata, ki je bil lahko tudi sam župan, v skupščino konzorcija.

Statut so podpisali:
za občino Sežana dr. Alberto Rumer . izredni komisar
za občino Dutovlje delegat Taučer Josip
za občino Skopo župan Živec
za občino Veliki dol delegat Žerjal Franc
za občino Gorjansko delegat SubanJožef
za občino Slivno delegat Kralj Jožef
za občino Brje župan Strekelj
za občino Komen župan Žigon
za občino Sela župan Ferfolja
za občino Brestovica delegat Semolič Albin
za občino Vojščica župan Pirc Josip

Ta statut je potrdila prefektura v Trstu 1. februarja 1924 leta.

Prvi del statuta je govoril o organiziranosti konzorcija, drugi del pa je bil za interno uporabo in bolj operativnega značaja. Prav iz tega, drugega dela, zvemo nekoliko več o celotnem vodovodnem omrežju na tem področju.

Vodovod je prevzel že obstoječe vodovodno omrežje, ki so ga zgradili v času avstro-ogrske monarhije za potrebe vojske. Vsega vodovodnega omrežja je bilo za približno 166 tekočih kilometrov z dvema črpališčema. V Škrbini je bilo prvo, drugo pa v Volčjem Gradu. Vsako črpališče je imelo po dva motorja na diesel pogon Climax s po 35 konjskimi močmi in dve črpalki s po dvema cilindroma s potiskom do 28 m3 vode na uro (7,78 l/s). Vodovod se je napajal iz dveh izvirov: iz izvira nad vasjo Strane in iz izvira Sušet, oddaljenega 2 km od Razdrtega.

Obstoječi vodovod je z vodo napajal odseke za naslednje vasi:
Sežana, Šmarje, Dane, Dutovlje, Godnje, Skopo, Krajna vas, Pliskovica, Kosovelje, Veliki dol, Brje, Nadrožica, Tublje, Škofi, Kregolišče, Slivno, Šempolaj, Mahovnje, Gorjansko, Ivanji Grad, Brestovica, Klanec, Dolina Brestovice, Mohorina, Sela, Korita, Hudi Log, Opatje selo, Lokvica, Nova vas, Vojščica, Komen, Volčji Grad, Prečnik, Sveto, Zagrajec in Preserje.

Vsaka občina zase se je obvezala, da bo nadzorovala svoj del trase vodovoda, prav tako se je obvezala, da bo povrnila konzorciju svoj del stroškov, ki je temeljil na številu prebivalcev, ki so plačevali na osebo pavšalno po 20 centesimov na mesec. Pripomniti je treba, da je bil to javni vodovod v vasi.

Gledali so na to, da je bila nekako sredi vasi javna pipa in se je vodarina zaračunavala na podlagi števila ljudi v vasi. Vsak posameznik, ki je hotel imeti vodo v lastni hiši, si je lahko to privoščil, vendar pa je moral namestiti števec in v tem primeru je bila cena za porabljeni kubični meter vode 1 lira. Veliki trgovci in bogataši, ki so imeli vile v Sežani pa so se raje odločili za plačevanje vode enkrat letno (veletrgovec Scaramanga, podjetnik Stock, baron Economo…).

Statut je še vseboval poglavja o načinu dela skupščine konzorcija v posameznih primerih, poglavje o inventarju, poglavja o finančnem poslovanju in pogodbah in o samem načinu vodenja sej in administracij. V 30. členu statuta se je konzorcij kraškega vodovoda obvezal, da bo spoštoval higiensko neoporečnost vode. Na koncu statuta, tik nad podpisi delegatov, je bilo še zapisano, da bo konzorcij nosil pečat z besedilom v italijanščini in slovenščini: CONSORZIO ACQUEDOTTO CARSICO – KONZORCIJ KRAŠKEGA VODOVODA, a so ga uporabljali le do 1926, ko ga je zamenjal pečat s samo italijanskim besedilom CONSORZIO ACQUEDOTTO CARSICO MONTE RE. (Monte Re – italijansko ime za goro Nanos, op.p.) Zanimiva je primerjava porabe vode v nekaterih mesecih v letu 1932, ko je Sežana štela skoraj 1.500 prebivalcev.

Zadnji račun, ki ga je konzorcij Kraškega vodovoda Nanos izstavil nemški vojaški komandi Sežana.

Ti podatki nam jasno kažejo, da je bila poraba vode iz vodovoda vedno največja prav v času največjih sušnih obdobij in se je zmanjševala, ko se je z jesenjo in zimo na Kras zgrnila večja količina meteorne vode, ki je napolnila že zgrajene in dobro vzdrževane vodnjake. V primerjavi z današnjo porabo vode, se nam zgornje številke zdijo resnično skromne.

Od vseh dejavnosti opravljanja del na vodovodu, konzorcij ni pozabil na odčitavanje števcev in izdajanje računov.

Eden zadnjih računov pred zlomom nemškega vojaškega stroja, zagotovo pa zadnji, ki ga je konzorcij kraškega vodovoda Nanos poslal odjemalcu - Komandi nemških trup v Sežani, je z dne 27. aprila 1945. Čeprav pisan v nemščini, ni bil nikoli plačan, saj so partizanske čete v noči med 29. in 30. aprilom 1945 osvobodile Sežano in v naslednjih dneh tudi mesto Trst.

Sicer pa je bila zadnja pošta, ki jo je uslužbenec konzorcija beležil, 21. februarja 1945. Podpis z dne 28. maja 1945 pa zagotavlja, da so bili vsi dokumenti skupaj z dnevnikom predani prefekturi v Trstu.

>>kopija zadnjega računa<< - CELA STRAN

Le nekajdnevna priključitev Sežane osvobojenemu slovenskemu ozemlju ni prinesla novosti v preskrbi in organizaciji preskrbe z vodo.

Tudi angloameriška vojaška uprava Zone A, v katero je spadala večina ozemlja sežanske občine in Krasa, ni prinesla nobenih sprememb, zlasti zaradi urejanja mejne črte med Italijo in takratno Jugoslavijo in Svobodnim tržaški ozemljem, ki so ga zasedale zavezniške sile.

15. september 1947 je prinesel toliko pričakovano združitev večine ozemlja sežanske občine in Krasa z ostalim slovenskim ozemljem in državo. Takrat se je ponovno pokazala potreba po ustanovitvi komunalnega podjetja okrajnega pomena za preskrbo prebivalstva s pitno vodo.

Tako je bilo 8. februarja 1948 ustanovljeno okrajno komunalno podjetje »KRAŠKI VODOVOD SEŽANA« s sedežem v Sežani, ki je podedovalo celotno vodovodno omrežje na tem področju z vsemi dobrimi, predvsem pa iztrošenimi napravami vred ter z veliko obveznostjo, zagotoviti dovolj vode po industrializaciji in napredku hrepenečim Kraševcem.

Izguba vode v vodovodnem sistemu avstrijskega vodovoda iz prve svetovne vojne, ki so ga Italijani imenovali »ex militare« - bivši vojaški, je bila tako zelo velika in vodovod je predstavljal osnovni vodovodni sistem, da ga je bilo treba leta 1952 obnoviti.
Pomanjkanje vode je bilo odločilno pri načrtovanju razvoja občine in Krasa ter samega mesta Sežane, da je to predstavljalo veliko coklo razvoju, zlasti zaradi tega, ker so sosednje občine, ki so vodo imele, porabo le-te načrtovale najprej za svoje potrebe.
Vse bolj so se pojavljale potrebe o nujnosti hidrogeoloških raziskav podzemnih voda, ki so jih opravljali že Avstrijci, kajti čeprav Kras nima površinskih rek, so bili geografi prepričani, da skriva v svojih nedrjih veliko vode in kot pravi dr. Anton Melik, je »to predel, kjer je mogoče ugotoviti nekdanjo in sedanjo hidrografsko povezanost. Reka, ki se izteka v ponikve pri Škocjanu, nedaleč od Divače, prihaja, kakor je ugotovljeno s preizkusi, na dan v mogočnih izvirkih pri Štivanu, nedaleč od Devina ter se po kratkem toku izliva v morje. Z natančnimi merjenji je ugotovljeno, da prihaja pri Štivanu na dan ob nizkem, kot ob srednjem in visokem stanju, mnogo več vode, nego je ponikne v ustrezajočem času v Škocjanske jame. V podzemno strugo Reke se steka voda tudi s Krasa, in sicer iz jako obsežnega ozemlja«. Tu je opomba, kjer dr. Melik navaja količino vode: »Povprečno ponikne pri Škocjanu dnevno 90.000 kubičnih metrov vode, a pri Štivanu prihaja na dan 1.500.000 kubičnih metrov vode. Podzemno vodno omrežje mora biti potemtakem na Krasu presenetljivo krepko koncentrirano« (dr. Anton Melik: Slovenija, Geografski opis II, Opis slovenskih pokrajin, četrti zvezek, SLOVENSKO PRIMORJE, SM, LKJ 1960).

Prav zaradi takih domnev so bile odločitve o iskanju vode na Krasu vsaj upravičene. Pri tem so veliko pomagali domačini in domači jamarji, ki so prvi prisluhnili govoricam o vodi v posameznih jamah. Sicer pa je raziskovanja podtalne vode izvajal Geološki zavod Slovenije. Leta 1953 je Vodnogospodarska sekcija v Gorici poskusno črpala vodo v jami Dolenjca pri Brestovici.

Poskusno črpanje v Dolenjci je bilo v zmerni suši 18. in 19.8.1953. Vodo so črpali trikrat in vmes opazovali njeno naraščanje ter po treh črpanjih ugotovili, da je bil tolmun skoraj prazen, zato poslej naraščanja vode niso več opazovali.

Ti nič kaj dobrega obetajoči podatki pa niso zmanjšali prizadevanj podjetja Kraški vodovod v Sežani, da bi le našli vodo. Kakorkoli smo vodne vire z njihovimi zmogljivostmi tehtali in obračali, toliko bolj je bilo jasno, da vse sosednje občine nimajo zadostnih količin vode za sežansko področje. V takratni sežanski občini smo imeli v 78 vaseh 116 večjih vaških vodnjakov; 24 je bilo manjših s po manj kot 100 m3 vode, do 200 m3 vode je »držalo« 82 in z nad 300 m3 vode je bilo 10 vodnjakovi in so iz njih prebivalci črpali vodo. To so bili seveda le večji vodnjaki – vaški – medtem ko je bilo manjših vodnjakov seveda veliko več.

Postavitev učinkovitega vodovodnega omrežja je predstavljala tudi ogromen finančni zalogaj, ni pa istočasno zagotavljala popolne rešitve problema.
Posebej lahko to rečemo za obdobje do šestdesetih let, ko je Vodna skupnost Slovenije namenjala velika sredstva le za varovanje pred poplavami, čisto malo, skoraj nič pa za dovoz vode v kraje, ki jih je pestila suša. To stanje se je nekako v prvih letih 70. let spremenilo v toliko, da je vedno več delegatov prisluhnilo potrebam Kraševcev in njihovim težavam.

15.9.1967, torej dvajset let po priključitvi tega področja matični domovini, je prišlo do sestanka, kjer bi končno našli rešitev vodooskrbe na Krasu, saj smo morali ponovno zaprositi Italijo, da nam je pošiljala po 500 m3 vode dnevno.

Zaključki posveta so predvidevali v kratkoročnem obdobju zajetje potoka Padež in Suhorka, srednjeročna rešitev je bila v realizaciji vodovodnega sistema «Malni«, namenjenega za potrebe občine Postojna in Sežana, perspektivna rešitev pa je predvidevala izdelavo študije za rešitev vodooskrbe za celotno južnoprimorsko regijo.
Sežana in Obala sta si prizadevali najti skupen jezik pri reševanju vodooskrbe z občino Postojna, ki je v Malnih imela svoj adut, vendar do bistvenih premikov ni prišlo. Denar, ki ga je bilo za kakršnokoli veliko delo vedno premalo, pa je v glavnem služil za tekoče vzdrževanje obstoječih naprav.

Tako je prišlo do izvedbe projekta pri Padežu in postavitev novega črpališča v letu 1971, s kapa-citeto 12 l/s. To pridobljeno vodo se je črpalo v tako imenovani sistem železniškega vodovoda, ki je v glavnem služil oskrbi z vodo mesti Divača in Sežana.
Tudi ta dosežek ni mogel ublažiti vse večjega pomanjkanja vode. Usmeritev na gradnjo vodovoda do Malnov je postajala vse bolj aktualna. Istočasno pa so tekla prizadevanja, naj se že enkrat razišče ali je voda na Krasu ali je ni. Tu gre seveda za vodo, ki naj bi bila pod površjem. Tako sta se obe, srednjeročna in dolgoročna naloga, začeli uresničevati. Izgradnja Primorskega vodovoda je začela dobivati jasnejšo podobo, to je, da bi združili vodne vire in jih usmerili na Kras in na Obalo. Precej je bilo govora o akumulaciji vode v Brkinih, ki da bi bistveno reševale krizo tako na Krasu, kot na Obali. Pojavljali so se tudi drugi predlogi, ki so predvidevali zajetja Idrijce in Soče itd.
Skratka, prizadevanja v iskanju vodnih virov so bila prav tako velika, kot so bile potrebe po vodi.

Sledile so raziskave v Drči jami

»DRČA JAMA«: kat. reg. št. 3627 – ime objekta
Topografska lega : Vhod v jamo leži na pobočju vzpetine ob poti, ki vodi mimo cerkvice v
Gornji Brestovici na Krasu.
Lega : Občina Sežana
Izhodišče : Brestovica na Krasu


Vrtina VB-4

MORFOLOGIJA OBJEKTA :
Vhod v jamo je visok slab meter, nato se jama nadaljuje do 22 m dolgim robom v finišu, ki tudi ni prostoren in je povprečna višina rova 1,50 m, širina pa povprečno 1 m. Rob pada pod kotom 30 %, nato se jama povesi v 8,50 m globoko brezno. Tu se stopi na strmo drčo, po kateri je jama dobila ime: »drča«, pada pod kotom 52 %. Tak padec ima jama vse do vode – tolmuna, ki je globok po prvih meritvah 15 m. Ta del jame je povsem korozijsko razjeden. Tla in stene jame so žlebaste in niso zasigane. Višina tega dela jame je povprečno 3 do 4 m, širina pa od 5 do 8 m. Poligonska dolžina jame je 80 m. Višinska razlika med vhodom in gladino vode je 52 m. Opomba : Vzorci vode so bili dani v analizo v letu 1974.

Boris Bernetič – takratni župan občine Sežana :
"V letu 1974 je bila usmeritev na Malne že tako daleč, da smo Postojni ponudili predlog za izkoriščanje vodnih potencialov" je rekel takratni predsednik skupščine občine Sežana Boris Bernetič in nadaljeval: "Časovno nekako vzporedno so tekle aktivnosti za ugotovitev, ali ima Kras vodo ali ne. Ob vsakem večjem pomanjkanju vode je k nam prihajal jamar Viktor Saksida, ki je vztrajno trdil, da voda na Krasu je. Ko je nekoč spet prišel, vendar ne samo z besedo, pač pa tudi z dokazi, s slikami in papirji, da so našli človeško ribico v jami pri Brestovici, kar je dokaz, da je voda, da je celo pitna, se mi zdi, da je prav to zadnje srečanje pripomoglo k odločitvi, ki ni bila lahka, da gremo v dokončno raziskavo o tem, da je voda pod Krasom ali je ni. To je bila zame najtežja odločitev. Denarja ni bilo na pretek in že so se pojavili prvi glasovi, ki so pravili, da bomo ves težko skupaj spravljeni dinar porabili za raziskave, vode pa le ne bomo imeli. Bomo pa definitivno vedeli, da vode pod Krasom ni!, sem jim odgovoril".

O teh časih pa pravi član Jamarskega društva, gospod Viktor Saksida takole: »Že stari ljudje so veliko govorili o jamah in tudi o vodi v njih. V meni se je vzbudila želja, da bi si te podzemeljske lepote tudi ogledal. Vedno sem bil prepričan, da je v ljudskem izročilu nekaj resnice. Že leta 1953 so tekle raziskave na velikem področju Slovenije, med drugim tudi v Brestovici na Krasu, ki je s 54 m nadmorske višine najnižji kraj v naši občini in kjer so domačini pravili, da je v ondotnih jamah precej vode. Raziskovalci Vodnogospodarske sekcije iz Nove Gorice so poskusno črpali vodo v jami Dolenjci in ugotovili, da je tam vode manj kot 7 l/sek, kar je bilo odločno premalo za resno črpanje vode.

Kasneje smo se člani Jamarskega društva iz Sežane dogovorili, da si ogledamo še drugo jamo: Drčo jamo v neposredni bližini Brestovice in jo raziščemo. Prvič smo se spustili v jamo 25.8.1974 in to Stane Henigman, Stane Jankovič, Jože Pahor in jaz. Ko smo prišli v globino 52 m, smo prišli do vode in ugotovili, da je je okoli 8-12 m2 in od 11 do 13 m globine in da se nadaljuje še v neznano smer. To so bili prvi znaki, ki so kazali, da je treba z raziskovanjem nadaljevati. Zato je bilo potrebno angažirati sposobne potapljače, ki smo jih našli v članih Potapljaške sekcije pri Jamarski zvezi Slovenije. Sledile so akcije 25.5., 8.6. in 6.7.l975. V teh akcijah so sodelovali potapljači Marko Kraševec, Bogdan Kovač ter dr. Boris Sket in ing. Renato Verbovšek. Ugotovljeno je bilo, da gre za večje količine vode, ki je v zvezi s tekočo vodo. Peta akcija, ki je bila 13.9.1975, je obrodila še dodaten uspeh. Po skupaj eno uro in šestnajst minut trajajočem raziskovanju sifona obeh potapljačev Marka Kraševca in Bogdana Kraševca, ko sta se podala do 30 m v notranjost sifona, je bila največja senzacija ta, da je Marko ulovil človeško ribico na približno petnajstih metrih globine ter jo prinesel na površje. Sama najdba človeške ribice bi bila samo dokaz, da je voda zdrava, pitna; zanimivost pa je, da je bila ujeta v globini, ki je dejansko pod morsko gladino.

Tudi ti dokazi so potem služili za odločitev, da gremo v raziskovanje še z vrtanji, ki naj bi jih opravil Geološki zavod SR Slovenije iz Ljubljane."
Stvari so potem stekle. Konec leta 1975 je bil izdelan finančni predračun za študijo o podzemni vodi v Tržaško-komenskem krasu, istočasno pa je stekla tudi priprava na prijavo raziskovalne naloge. V tem letu se je na območju bivše občine Sežana že pričelo zbiranje sredstev po stopnji 1,3% od bruto osebnih dohodkov, ki so se od leta 1976 namensko zbirala v Skladu za družbeni standard. Občina Sežana je v tem času štela 23.000 prebivalcev, preskrbovala pa se je iz močno dotrajanih vodovodov iz treh področij:

Vipavsko področje
Izvir Mlačevo in Sušet na vznožju senožeškega Krasa in Nanosa. Srednja letna kapaciteta 16 l/sek.

Hubelj
Zajetje s 300 l/sek daje s črpanjem proti Dornberku 60 l/sek. Od tega 9 l/sek za področje Sežane.

Ilirska Bistrica
Iz razpoložljivih viškov je Komunalno stanovanjsko podjetje Ilirska Bistrica napajalo področje Obrov – Hrpelje-Kozina s približno 10 l/sek, njihove zmogljivosti pa so v času poletnih suš upadle na borih 3,5 l/s.

Sežansko področje
Padež, pritok Notranjske reke Reke nad Vremami. Poprečno sušne vode so blizu 150 l/sek, kar bi bilo dosegljivo le ob izgradnji akumulacije, doslej je dajal le 12 l/sek.

Na vodovodni sistem je bilo priključenih 37 od 172 naselij (22 %) s približno 10.000 prebivalci ali natančneje 48 % vsega prebivalstva. V poletnih sušnih obdobjih pa je ta procent bil še veliko manjši zaradi pomanjkanja vode, saj je izdatnost vodnih virov upadla na vsega 20 l/sek. To je pomenilo stalno izvajanje ukrepov varčevanja z vodo in vrstnega reda dobave vode s cisternami. Ni potrebno posebej poudarjati, da so bile tako dobavljene količine vode dolgo časa med najdražjimi v Sloveniji in je bila zato usmeritev v iskanje dodatnih lastnih vodnih virov nujna.

V letih od 1976 do 1979 so tekle pospešene priprave študije o Primorskem vodovodu, ki naj bi zajemal velike vodne vire v Malnih pri Planini in je vsebovala zahtevo, da se zagotovi varnost oskrbe preko celega leta, za kar bi bilo potrebno zgraditi akumulacijske bazene, kjer bi vodo v postopku obdelave na napravi za obdelavo surove vode predelali v pitno vodo in jo potem črpali v višje ležeče predele (do 250 m visoko). Potem bi od tu težnostno tekla do vasi Rodik. Tam bi se vodovodni sistem razcepil na dva kraka: eden naj bi peljal proti Kopru in ostalim obalnim mestom - ta krak bi bil zmogljivejši, drugi krak – manjših kapacitet pa bi vodil v Sežano in na Kras.

V letu 1980 so jamarji in dokončno geologi raziskali podtalnico oziroma kraške podzemne tokove pri Brestovici pri Komnu. Konkretno ob samem mejnem prehodu Klariči, so bile uspešno zaključene večletne hidrogeološke raziskave Podzemne vode v Tržaško – komenskem Krasu, ki jih je v 7. fazah izvajal Geološki zavod iz Ljubljane. Z uspešnim črpalnim poizkusom so bile potrjene potrebne količine dobre vode. Ni odveč poudariti, da je lokacija na najnižjem delu takratne občine Sežana, saj so bili črpalni vodnjaki postavljeni v dnu vrtače, kjer je bila nadmorska višina le 16,5 metrov, raziskovalni vodnjaki pa segajo v globine med 72 do 75 metrov.

Kraški vodovod Sežana je iskal kar najuspešnejšo rešitev in lahko potrdimo, da že same priprave, kaj šele odločitve, niso bile lahke. Najprej je bilo treba prepričati takratno »združeno delo« - predstavnike celotnega gospodarstva v občini, da se del lastnih sredstev nameni v reševanje vodooskrbe, saj se voda ni koristila le za pitje, temveč in predvsem za tehnološko rabo in zagotavljanje požarne varnosti. V te napore je bila vseskozi vključena tudi strokovna služba Rižanskega vodovoda Koper, ki jo je vodil projektant g. Josip Guštin, dipl.inž.grad. in je v oktobru 1979 izdelal idejno študijo o možnostih pridobivanja vode iz Brestovice.

Priprave so stekle tudi po organizacijski plati. V takratni občini Sežana sta bili postavljeni dve organizacijski platformi: ustanovljena je bila Samoupravna interesna skupnost za oskrbo z vodo (1979), ki je bila zadolžena za tehnično in organizacijsko področje, prav tako pa tudi Koordinacijski odbor za izgradnjo vodovoda Brestovica – Lipa - Komen - Sežana (1980), katerega predsedniki so bili vedno predsedniki Izvršnega sveta skupščine občine Sežana, ki je sprejemal strateške usmeritve in zagotavljal finančne vire za izpeljavo projekta.

Uvedba samoprispevka po stopnji 2% od netto osebnega dohodka in nadomestil, od pokojnin ter zavezancev davka in prispevka od dohodka iz samostojnega opravljanja obrtnih in drugih storitev ter po stopnji 5 % za zavezance davka in prispevka iz kmetijske dejavnosti in gozdov (od 1.04.l981 do 1.04.1986) je zagotavljala 75 % vseh izbranih sredstev za sofinanciranje izgradnje objektov primarnega vodovoda, sicer poznanega kot VODOVOD BRESTOVICA, ki naj bi bil končan na dan, ko se izteče samoprispevek. Preostalih 25% vseh zbranih sredstev iz samoprispevka pa je bilo namenjenih za potrebe krajevnih skupnosti. V odloku je bilo tudi navedeno, da je za izgradnjo objektov vodovoda odgovorna občinska Samoupravna interesna skupnost za vodooskrbo Sežana.

15.1.1981 so vojaki že začeli s pripravljalnimi deli za izgradnjo bodočega vodovoda od Brestovice proti Selom na Krasu. Najtežji odsek in istočasno najzahtevnejši del pri izgradnji vodovoda, je odsek od bencinskega servisa pri Brestovici do črpališča Sela. Za vodo iz nivoja morske gladine je bilo treba zgraditi 2,7 km dolg jekleni cevovod premera 500 mm, do rezervoarja Sela, ki je stacioniran na višini 275 Hmnv. Na dolžini okoli 800 m je bilo potrebno premagati višinsko razliko od 65 m na 270 metrov. V Klaričih je bilo treba vse tri vrtine: premera 400 mm, 500 mm in 600 mm primerno opremiti, zato so bile na njih posebej obdelane vodnjaške glave, vse tri vrtine pa so vkomponirane v gradbeni objekt – Črpališče Klariči. Objekt je zgrajen v dnu vrtače, ki je bila kasneje nasuta in je sedanji vhod v objekt 4 metre višje od kote prvotnega terena. Poleg treh črpalk sta montirana tudi dva veternika s kompresorjem, ki služita za preprečevanje vodnih udarov.


Vzporedno s cevovodom je na trasi položen dvojni kablovod za električno napajanje.

Iz rezervoarja v Selih poteka trasa vodovoda do rezervoarjev nad Lipo pod Trsteljem. Ta del vodovoda je 9,2 km dolg in predstavlja ponoven dvig vode za višino 225 m oziroma na koto 500 H mnv. Nad naseljem Lipa se že nahajata obstoječa rezervoarja Lipa I. in Lipa II. ki sta služila staremu vodovodu iz vodnega vira Hubelj po starem vodovodu preko Dornberka na Sežansko in del za potrebe Goriškega Krasa. Na novo je bilo treba locirati še en višji rezervoar više, s čimer se je omogočilo težnostni pretok predvidenih količin vode ( 250 l/s ) do Sežane.

Na lokaciji Sela na Krasu je bila predvidena izgradnja prečrpališča in kasnejše naprave za obdelavo surove vode. Sela na Krasu so hkrati tudi nadzorni center celotnega Vodovodnega sistema Brestovica. Ta deluje v smislu zagotavljanja vode vsem priključenim potrošnikom. Črpalne režime krmilijo vodostaji vode v rezervoarjih ter ekonomski aspekti obratovanja z optimalnim koriščenjem najcenejše tarife električne energije.

Že pred pričetkom izgradnje sistema Brestovica so potekala dela na odseku Sežana-Križ, kjer je bil položen jekleni cevovod premera ? 400 mm v dolžini 4 km. Ta cevovod je bil v začetku sestavni del rekonstrukcije Nanoškega vodovoda. S pričetkom izgradnje vodovoda Brestovica so bile vse aktivnosti na obnovi Nanoškega vodovoda zamrznjene.
V drugi gradbeni fazi je bila predvidena izgradnja v treh etapah na potezih :
I. LIPA – KOMEN ( dograjena v letu 1983) in II. KOMEN – DUTOVLJE ter III. DUTOVLJE – KRIŽ. Druga in tretja etapa sta bili nato združeni ter zaključeni v decembru 1984. To je predstavljalo postavitev jeklenih cevovodov O 500 mm na skupni dolžini več kot 19 km od rezervoarja na Trstelju, do priključitve na že zgrajeni odsek vodovoda Križu – Sežana. V sklopu II. faze je bil zgrajen še vodni rezervoar LIPA III ( 450 m3) na Trstelju, na nadmorski višini 500 H mnv.

Prva etapa Lipa-Komen je predstavljala postavitev vodovoda v dolžini 5,2 km. To leto je vodovod BRESTOVICA že poskusno obratoval in v tej sezoni rešil sežanski in goriški del Krasa pred posledicami katastrofalne sušo, ki je bila ravno to leto izjemna.

Ker so se gospodarske razmere zaostrovale in bi dotedanji način zbiranja sredstev pomenil vedno večje zaostajanje pri gradnji, so se zaposleni v občini Sežana odločili za združevanje namenskih sredstev iz bruto osebnega dohodka od 1,8% na 3,9% v korist vodne oskrbe, kar je pomenilo zaključek del že v letu 1984. Dne 15.12.1984 je bila Sežana priključena na primarni Brestoviški vodovod, katerega skupna dolžina znaša kar 34,4 km.

Z dograditvijo tega sistema do Sežane je bil zagotovljen normalen gospodarski razvoj sežanskega Krasa in samega mesta Sežane. Glavni cevovod na Brestoviškem vodovodu s količino 250 l/sek, vode napaja sežanski Kras s približno 50 l/sek, ostalih 200 l/sek pa se steka v Sežano in dalje.

V Sežani so bili zgrajeni objekti: Rezervoar Tabor, Črpališče Planina za kapaciteto 30+30 l/s, kasneje povečano na kapaciteto 160 l/sek, ter vodni rezervoarji R Sablanica in R Zidovnik I (po 450 m3 vsak) ter R Zidovnik II (500m3). Leta 1998 je bila na lokaciji črpališča Sela na Krasu zgrajena čistilna naprava in za celoten vodovod Brestovica pridobljeno uporabno dovoljenje.


Spomenik - vodnjak v spomin, ko je 15. 12. 1984 v Sežano pritekla voda iz Brestoviškega vodovoda

Ob rezervoarju pri Rodiku je rezervirana lokacija za stičišče obeh krakov Reginalnega Primorskega vodovoda: vodovod Brestovica in vodovod iz Malnov, ki bi po tej zasnovi skupaj oskrbovala sežansko občino, občino Postojna ter Obalo, kot dopolnilo obstoječim virom Rižanskega vodovoda Koper. Po tem projektu bi večina vode pritekla iz Malnov, se zbirala na najvišji točki nad Planino ali Postojno in potem težnostno napajala celotno regijo. Glede na to, da predstavlja črpanje v Klaričih in potiskanje vode v bistvu od kote morske gladine na koto 500 H mnv ogromno porabo energije, bi bilo tudi za Sežano bolj smotrno zagotavljati večje količine vode z manjšo porabo energije, prav iz virov v Malnih.

Danes Kras še vedno čaka na priključek "cenejše" vode v Rodiku, vendar je do danes še ni. Malni kot vodni vir za Obalo so že pred leti "odpadli" zaradi interesov Ljubljane, zato je bilo potrebno poiskati drugi vodni vir. Vmesna rešitev z akumulacijo Kubed bi reševala le Obalo, kot prava dolgoročna rešitev se v zadnjem času kaže Padež. Izdelava strokovnih podlag, ki pravkar potekajo, bo odgovorila na vprašanje o dokončni rešitvi vodooskrbe obale in Krasa. Tudi v Brestovici potekajo raziskave za določitev dodatnih količin vode, ki bi jih bilo mogoče koristiti za vodooskrbo.

Pavel Škrinjar



Dosedanji direktorji Kraškega vodovoda Sežana:

1948 - 1953   ANDREJ ŠKERLJ (upravnik)
1953 - 1966   AVGUST KODRIČ
1966 - 1967   FRANC PIRJEVEC, v.d. direktorja
1967 - 1978   STANE LAVRENČIČ
1978 - 1985   FRANC PIRJEVEC
1985 - 1989   AVGUŠTIN SITAR
1989 - 2000   BOJAN VOVK
2000 - 2012   BORIS KOROŠEC
2012 - 2013   PETER FABIANI, v.d. direktorja
2014 - 2017   PETER FABIANI
2018 - 2018   PETER FABIANI, v.d. direktorja
2018 -           PRIMOŽ TURŠIČ

Tukaj si lahko ogledate brošuro, ki je bila izdana ob 50 letnici.