V primerih posameznih neskladnih vzorcev pitne vode, ugotovljenih z laboratorijskimi preiskavami v okviru notranjega nadzora in državnega monitoringa, so v najkrajšem možnem času izvršeni korektivni ukrepi, predvideni v našem vzpostavljenem sistemu HACCP. Takšni ukrepi so: pregledi vodovodnih objektov in naprav, izpiranje vodovodnega omrežja, dvig koncentracije dezinfekcijskega sredstva v vodovodnem omrežju, previrjanje internega omrežja uporabnika, obveščanje uporabnikov, vzpostavitev ukrepa prekuhavanja idr. Ob neskladjih obveščamo tudi nacionalni inštitut za javno zdravje in zdravstveno inšpekcijo. Uspešnost izvedenih ukrepov preverjamo s ponovnimi kontrolnimi odvzemi vzorcev pitne vode in analizo le-teh. Če so rezultati analiz kontrolnih vzorcev ustrezni, nadaljnji ukrepi niso več potrebni.

Glavni namen dezinfekcije pitne vode je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, ki živijo in se razmnožujejo v pitni vodi. Pri sami dezinfekciji se del klora porabi za oksidacijo organskih in anorganskih snovi (mikroorganizmov, alg, idr.) v pitni vodi. Pomemben je kontaktni čas vode s klorom, ki mora trajati vsaj 30 min. Po zaključku reakcij mora voda v vodovodnem omrežju obdržati nekaj preostalega - rezidualnega klora. Prisotnost le tega v vodi je pokazatelj uspešnosti dezinfekcije in dokaz, da je voda celo varna pred ponovno kontaminacijo.

Bela obarvanost pitne vode, ki jo natočimo v kozarec, ni posledica prekomerne koncentracije klora v vodi, kot zmotno misli večina porabnikov. Prisotnosti klora v vodi vizualno ne moremo zaznati. Bela obarvanost je zgolj fizikalen pojav številnih mikroskopsko majhnih zračnih mehurčkov, ki nastanejo kot posledica raztapljanja zraka v vodi, ki je pod pritiskom. Ob iztekanju vode iz pipe se pritisk sprosti, kar povzroči delno izločanje v vodi raztopljenega zraka. Če takšno belo vodo natočimo v čist kozarec, lahko že po nekaj trenutkih opazimo, da se voda v kozarcu počasi zbistri.

Rjava obarvanost vode v vodovodnem omrežju in pojav rdečkasto - rjavih sledi na umivalnikih, kadeh in podobnih mestih, kjer voda stalno izteka, je posledica prisotnosti mangana in železa v pitni vodi. Mangan in železo se nahajata v vodi v topni obliki, ob prisotnosti kisika pa preideta v netopno obliko in se izločita v obliki usedlin, ki se nabirajo v notranjosti vodovodnih cevi, kar daje značilno rjavo obarvanost vode. Sama po sebi nista škodljiva za zdravje, vendar v večjih koncentracijah vizualno nista zaželena. Pojav rjave vode in rdečkasto - rjavih sledi večin oma opazimo v internih vodovodnih omrežjih, kjer voda dalj časa stoji ali po večjih popravilih na vodovodnem omrežju. V kolikor ta pojav opazimo, izperemo interno instalacijo. To storimo tako, da pustimo teči vodo na končnem odjemnem mestu vsaj 10 minut. Obarvanost praviloma izgine. V nasprotnem primeru o nepravilnosti obvestimo upravljalca vodovoda.

V večini vodovodnih sistemov se iz vode zaradi sprememb v tlaku in drugih vplivov izločajo v vodi raztopljene snovi in se vežejo na stene cevovodov (vodni kamen). Intenziteta izločanja raztopljenih snovi iz vode je odvisna tako od karakteristike vode, kot tudi od materiala iz katerega je vodovodna cev. Za odstranjevanje teh snovi iz vodovodnega omrežja so na najnižjih točkah vodovodnega omrežja izvedeni blatni izpusti. Izpiranje je mogoče tudi s pomočjo nadzemnih in podzemnih hidrantov Pri naglih nihanjih pritiska v ceveh se obloge vodnega kamna, ki so se skozi leta nabirale v notranjosti cevovodov, počasi luščijo ter nato delno odsedajo, delno pa transportirajo z vodo do uporabnikov. Prav tako nagle spremembe pritiska dvignejo obloge, ki se z leti odsedajo v cevovodu, rezultat le-tega pa je občasen pojav peska in kalne vode na vodovodnih pipah.

Če uporaba pitne vode predstavlja potencialno nevarnost za zdravje ljudi, mora upravljavec prenehati z dobavo pitne vode ali omejiti njeno uporabo, ali sprejeti ukrep, potreben za varovanje zdravja ljudi. Pogost ukrep je, da odredi prekuhavanje (s tem uničimo prisotne bakterije in parazite ter viruse). Pri postopku prekuhavanja vode je potrebno upoštevati Navodila o prekuhavanju vode, ki jih najdete na naši spletni strani.

Trdoto vode povzročajo kalcijeve in magnezijeve soli v vodi. Skupna trdota predstavlja vsoto karbonatne in nekarbonatne trdote. Kot karbonatno trdoto označujemo prisotnost kalcijevih in magnezijevih ionov, ki tvorijo hidrogenkarbonate. Nekarbonatno trdoto predstavljajo ioni kalcija in magnezija, ki tvorijo kloride, sulfate in nitrate - soli obeh omenjenih ionov torej, ki so v vodi poleg hidrogenkarbonatov še prisotne. Trdoto vode izražamo kot vsoto množin kalcijevih in magnezijevih ionov in jo predstavimo kot vsebnost kalcijevega oksida (CaO). Enota, ki se najpogosteje uporablja za izražanje trdote vode, je nemška trdotna stopnja (1°N = 10 mg kalcijevega oksida na liter). Pitna voda na našem območju ima trdoto med 12 in 16°N, kar je običajno za pitno vodo in jo uvršča med srednje trde vode.

Načinov dezinfekcije vode je več. Najpogostejši je kloriranje. Sredstva za kloriranje vode in bazenske vode so podobna le, da so koncentracije teh sredstev v bazenih bistveno večje kot v pitni vodi.